VSRS Sklep X Ips 222/2013

Jedro

Po uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer navaja, da tožnika teh podatkov, ki so jima bili posredovani z odgovorom stranke z interesom na njuno tožbo, nista prerekala, spregleda pa, da sta tožnika v tožbi predlagala izvedbo glavne obravnave in da sta zato upravičeno pričakovala, da bodo dejstva, od katerih je odvisna zakonitost

sporne določbe Odloka (v zvezi s čimer sta predlagala tudi dokazovanje z izvedencem)

, predmet obravnavanja na glavni obravnavi. V drugem odstavku 5. člena Odloka urejeno spremljanje in korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka sicer spada v normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, kar pa ne izključuje strankine pravice, da v kontradiktornem postopku dokazuje nezakonitost določbe podzakonskega predpisa (exceptio illegalis). Tožnika zato v zvezi s tem v reviziji utemeljeno uveljavljata, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 59. člena ZUS-1 za odločanje na seji.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 618/2012-13 z dne 21. 5. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Domžale, št. 32100-464/92-25831 z dne 14. 3. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-30/2011/3 z dne 27. 3. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta (v izpodbijanem delu) odločil, da se pokojni J. K. za podržavljene nepremičnine oziroma njihove dele parc. št. ..., vse k. o. M., prizna odškodnina v znesku 6.208,8 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbo sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi upravnih organov, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče šteti le tista zemljišča, za katere je tak status izkazan z ustreznim predpisom, ali pa jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Pritrjuje tudi stališču, da je podržavljena zemljišča mogoče vrednotiti kot vrt le, če so ob podržavljenju ustrezala vsebini vrta, kot jo določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik/79)(1). Tožnika brez podlage zatrjujeta, da izhodiščna vrednost 3,94 DEM/m² ni ustrezna, ker pristojno ministrstvo vse od uveljavitve Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) v skladu z njegovim 5. členom ni določilo nove izhodiščne vrednosti. Tožnika nista navedla zanesljivih in verodostojnih podatkov, ki bi kazali na okoliščine, ki bi narekovale določitev nove vrednosti. Ugotovitve pristojnega ministrstva, ki jih je posredovala stranka z interesom, pa so, da tržna cena kmetijskega zemljišča za leto 2011 znaša 1,71 EUR, kar pomeni, da je nižja od izhodiščne vrednosti zemljišča, kot jo določa Odlok, kar ne daje podlage za povečanje izhodiščne vrednosti. Sodišče prve stopnje je o zadevi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ki jih ni bilo treba ponavljati ali dopolnjevati, izvedba predlaganih dokazov pa za rešitev zadeve ni bila potrebna, zato je odločilo brez predlagane glavne obravnave.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Njeno dovoljenost uveljavljata po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajata, da jima je bilo z napačno interpretacijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 onemogočeno dokazovanje statusa (nezazidanega) stavbenega zemljišča z običajnimi dokaznimi sredstvi. Sodišču prve stopnje očitata, da ni obrazložilo, zakaj gre (morebitna) neaktivnost povojnih oblasti v njuno škodo oziroma kako je mogoče, da je ob neobstoju takšnih aktov celotno območje, na katerem se nahaja obravnavano zemljišče, dejansko pozidano (z ulico), neposredno mejno zemljišče pa je bilo vrnjeno kot stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta ves čas (tudi s komunalno opremljenostjo zemljišča) dokazovala obstoj planov stanovanjske gradnje, saj sta dokazovala dejansko možnost in pravno dopustnost graditve na obravnavanih zemljiščih (ki je bila tudi izvedena, saj na tem mestu še sedaj stojijo hiše). Sodišče je s tem v celoti „povozilo“ temeljna pravila dokaznega prava, ki veljajo v upravnem postopku, zlasti pa načelo proste presoje dokazov. Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča U 744/96 z dne 24. 5. 2000. Ustavno sodišče v odločbi U-I-42/93 ne govori o formalnih planskih aktih v smislu zakonskih in podzakonskih predpisov, temveč o planih stanovanjske in komunalne gradnje, ki sta jih tožnika v tem postopku ves čas dokazovala. Ustavno sodišče vidi upravičenost do višje odškodnine v opremljenosti zemljišča. Ravno komunalna opremljenost, neposredna bližina objektov ter možnost gradnje daje podržavljenemu zemljišču status stavbenega zemljišča. Tožnika sta ta status dokazovala tudi s pričami, predlogom za postavitev izvedenca in Odlokom o gradbenih okoliših v občini Moravče iz leta 1957. Glede na to, da so bila zemljišča podržavljena takoj po vojni leta 1946, formalni akti o namembnosti teh zemljišč verjetno niso obstajali, čeprav se je na območju Moravč, kakor tudi drugod po Sloveniji, gradilo in je bila takšna gradnja dovoljena. Sodišče in organa pa so tako zahtevali nemogoč dokaz. Zaradi navedene postopkovne kršitve je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi moralo biti za izračun odškodnine uporabljeno Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Organa in sodišče so se drugače kot pri navedenem občinskem odloku iz leta 1957 pri vrednotenju zemljišč glede na katastrsko klasifikacijo sklicevali na kasneje sprejeti predpis iz leta 1979. Iz vseh listinskih dokumentov (ki so javne listine) v času nacionalizacije izhaja katastrska kultura vrt, organi pa so kljub jasnosti teh listin drugačno (manj vredno) kulturo ugotavljali po uradni dolžnosti. Nadalje navajata, da se izhodiščna vrednost, določena v Odloku, vse od uveljavitve Odloka ni spremenila. Upravičenci, ki jim nepremičnine ne morejo biti vrnjene v naravi, so bistveno na slabšem, saj dobijo odškodnino po kriterijih oziroma cenah iz leta 1992, ki upoštevaje inflacijo in splošno znano rast cen zemljišč ni primerljiva s sedanjo ekonomsko oziroma tržno vrednostjo zemljišč. Taka odškodnina pomeni novo krivico in poseg v pričakovano pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Na nevzdržno situacijo pa opozarja tudi nova sodna praksa v zadevi (npr. X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011, II Cp 4275/2010 z dne 2. 3. 2011), ki poudarja, da metoda v podzakonskih aktih ne sme biti takšna, da bi posegla v osnovni kriterij iz prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), to je upoštevanje sedanje vrednosti. Ker je glede na povedano med strankama sporno dejansko stanje in ker sta tožnika izrecno zahtevala izvedbo glavne obravnave in predlagala dokazovanje (tudi z izvedencem), je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZUS-1 odločalo na seji. S tem je kršilo tudi določbe 2., 14. in 22. člena Ustave RS.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in stranki z interesom. Tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na revizijo. Stranka z interesom v svojem odgovoru na revizijo primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa predlaga njeno vsebinsko zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker razlika v odškodnini v obliki obveznic SOD, ki jo tožnika še zahtevata (to je 53.500,60 EUR), presega 20.000,00 EUR. Revizijsko sodišče se zato ni opredeljevalo do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje nepremičnin, ki zaradi obstoja ovir denacionalizacijskemu upravičencu niso bile vrnjene v naravi. Tožnika se zavzemata za to, da se nepremičnine vrednotijo kot nezazidana (komunalno opremljena) stavbna zemljišča, podrejeno pa kot vrt. Nasprotujeta pa tudi vrednotenju z uporabo izhodiščnega faktorja iz 4. člena Odloka, ker ta kljub (po njunem mnenju splošno znani) rasti cen vse od uveljavitve Odloka dalje ni bil spremenjen.

9. V reviziji očitana kršitev pravil dokaznega prava v zvezi z ugotavljanjem statusa odvzetih nepremičnin v času podržavljenja v upravnem postopku in v upravnem sporu ni podana. V izpodbijani sodbi sprejeto stališče temelji na uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Podlaga za ugotovitev drugačnega statusa zemljišča kot izhaja iz akta o podržavljenju in podatkov zemljiškega katastra so lahko ustrezni akti, iz katerih izhaja, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo (npr. sodbe I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 1474/2005 z dne 25. 4. 2007, I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, I Up 1042/2005 z dne 28. 2. 2007, X Ips 387/2007 z dne 8. 5. 2008 in X Ips 43/2009 z dne 9. 4. 2009 ter sklep II Ips 584/2008 z dne 18. 12. 2008). Taka sodna praksa, ki se je razvila tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, izhaja iz materialnopravne podmene, da se status kmetijskega zemljišča v zemljišče, na katerem je dopuščena gradnja (nezazidano stavbno zemljišče), lahko spremeni le na podlagi predpisa. Kateri so ti predpisi in kdo jih je lahko izdajal, je v času zaplembe obravnavanega premoženja določal Gradbeni zakon nekdanje kraljevine Jugoslavije iz leta 1931(2) , ki se je po drugi svetovni vojni uporabljal kot pravno pravilo. Kasneje je to bila Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene(3) in nato Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene(4) , na podlagi katerega je bil v letu 1957 sprejet tudi Odlok o gradbenih okoliših v Občini Moravče(5) , na katerega se sklicujeta tožnika. Tudi izraz „plani stanovanjske in komunalne gradnje“, ki ga je v svoji odločbi uporabilo Ustavno sodišče, ni nič drugega kot posplošen izraz za predpise, ki imajo funkcijo spreminjanja statusa kmetijskega zemljišča v zemljišče na območju, na katerem je dovoljena gradnja. Statusa nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma zemljišča, na katerem je bilo ob podržavljenju dovoljeno graditi, zato ni mogoče dokazati ne z neposredno bližino oziroma sosedstvom s stavbnimi zemljišči ne s komunalno opremljenostjo zemljišča. Posledično tožnika ne moreta uspeti niti s trditvami o neaktivnosti povojnih oblasti pri sprejemanju splošnih aktov stanovanjske in komunalne gradnje. Prav tako neutemeljeno pa se sklicujeta tudi na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS U 744/1996 z dne 24. 5. 2000, ki ga je, kot izhaja iz navedenih sodnih odločb, sodna praksa Vrhovnega sodišča že presegla.

10. Ker je sodišče prve stopnje na vse očitke (komunalna opremljenost zemljišč, bližina zazidanih zemljišč, neaktivnost povojnih organov in pomen sodbe Vrhovnega sodišča RS U 744/1996) odgovorilo že s pojasnjenim materialnopravnim stališčem, ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Prav tako pa sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa glede na pojasnjeno niso kršili pravila o prosti presoji dokazov, ker niso sledili dokaznim predlogom, ki niso bili predlagani v smeri dokazovanja obstoja relevantnega predpisa oziroma, ki za dokazovanje tega dejstva niso primerni. Ker torej tožnika nista izkazala, da bi v času podržavljenja obstajal tak predpis, ki bi odvzeta zemljišča predvidel za zazidavo, in ker niti predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje pravni prednici tožnikov odvzeto(6) , ni imel take narave, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tem primeru ne pride v poštev vrednotenje na podlagi Navodila.

11. Tožnika ne moreta uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje pri vrednotenju ni upoštevalo, sicer po odvzemu zemljišč v letu 1957 sprejetega občinskega Odloka o gradbenih okoliših v občini Moravče, upoštevalo pa je še kasneje sprejet Pravilnik/79. Razlog za to je v pravilu iz prvega odstavka 44. člena ZDen, da se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti. Ker je status (nezazidanega) stavbnega zemljišča vprašanje stanja zemljišča, se pri ugotavljanju tega statusa lahko upoštevajo le predpisi, ki so veljali v času podržavljenja. Organa in sodišče prve stopnje zato navedenega odloka, ki je bil sprejet po podržavljenju zemljišča, niso smeli upoštevati. Upoštevaje navedeno pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen je bilo treba tudi katastrsko kulturo ugotavljati glede na stanje zemljišča ob podržavljanju. Ker pa je bil Odlok sprejet na podlagi pravne ureditve, veljavne ob njegovem sprejemu, in je zato pri katastrskih kulturah upoštevana katastrska kvalifikacija zemljišč po Pravilniku/79, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče sporna zemljišča vrednotiti kot vrt le, če so že ob podržavljenju ustrezala vsebini pojma vrta, kot jo določa Pravilnik, to je, da je bilo že ob podržavljenju na teh zemljiščih urejeno namakanje, ali so se na njih gojile vrtnine in cvetje za prodajo.(7)

12. Tožnika v reviziji nasprotujeta tudi vrednotenju z uporabo izhodiščnega faktorja 3,94 DEM/m² (oziroma sedaj 2,01 EUR/m²) iz 4. člena Odloka, in sicer z utemeljitvijo, da ta vse od uveljavitve Odloka v letu 1992 kljub določbi drugega odstavka 5. člena Odloka in vmesni rasti cen ni bil spremenjen. Tožnika sta se v zvezi s tem v tožbi sklicevala na sedanjo vrednost obravnavanih zemljišč po podatkih, ki jih država sama izračunava (podatki, dostopni na spletni strani http://e-prostor.gov.si), predlagala pa sta tudi dokazovanje z izvedencem. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na podatke Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki jih je posredovala stranka z interesom in iz katerih izhaja, da je tržna cena kmetijskega zemljišča v letu 2011 znašala 1,71 EUR/m² in da je kot taka nižja od izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena Odloka. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer navaja, da tožnika teh podatkov, ki so jima bili posredovani z odgovorom stranke z interesom na njuno tožbo, nista prerekala, spregleda pa, da sta tožnika v tožbi predlagala izvedbo glavne obravnave in da sta zato upravičeno pričakovala, da bodo dejstva, od katerih je odvisna zakonitost

sporne določbe Odloka (v zvezi s čimer sta predlagala tudi dokazovanje z izvedencem)(8)

, predmet obravnavanja na glavni obravnavi. V drugem odstavku 5. člena Odloka urejeno spremljanje in korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka sicer spada v normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo,(9) kar pa ne izključuje strankine pravice, da v kontradiktornem postopku dokazuje nezakonitost določbe podzakonskega predpisa (exceptio illegalis).(10) Tožnika zato v zvezi s tem v reviziji utemeljeno uveljavljata, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 59. člena ZUS-1 za odločanje na seji, njima pa je posledično kršena pravica do izjave (načelo zaslišanja strank).

13. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena v zvezi z 51. in 59. členom ZUS-1 ter 8. in 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti, opraviti glavno obravnavo in na njej dati strankam možnost, da se izjavijo o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah, in ponovno odločiti o stvari.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

(1) Ur. l. SRS, št. 28/79 in 35/83.

(2) Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931.

(3) Ur. l. LRS, št. 44/53.

(4) Ur. l. LRS, št. 13/56.

(5) Ur. l. LRS, št. 9/57.

(6) Iz upravnih odločb izhaja, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, Ur. l. FLRJ, št. 61/46 in 74/46.

(7) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 620/2004 z dne 10. 11. 2005 in II Ips 186/2010 z dne 19. 7. 2012.

(8) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2011 z dne 19. 1. 2012.

(9) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 488/2012 z dne 22. 5. 2013.

(10) Glej 3. člen Zakona o sodiščih – ZS.

Datum zadnje spremembe:

05.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 918/2015
• Sodba I Up 548/2005
• Sklep I Up 1026/2001